'Do obsojencev se vedem kot do ljudi, zato se mi odprejo'

Novinarstvo je nikoli ni zanimalo, zaradi disleksije ni marala brati knjig, na fakulteto so jo silili starši, sprejeta pa je bila samo zaradi italijanščine, ki jo je izbrala za nosilni predmet. Na razgovor za službo je prišla v obrabljenih, raztrganih kavbojkah in še danes ne ve, kako ji je – kljub slabemu pravopisu – uspelo dobiti študentsko delo pri časopisni hiši Dnevnik. Najprej je pisala o kulturi, nato so uredniki ocenili, da bi ji morda bolj ležala črna kronika. In kako prav so imeli.